Želodkova skrivnost

Zamisel za predstavo je izšla iz poglabljanja v bogato zakladnico basni in se razvila v zgodbo, ki razširja formo basni, a ohranja nekaj njenih bistvenih značilnosti. Basni so duhovite, slikovite in nevsiljivo poučne.

Na hrastu je samo en želod in vsaka od živali je prepričana, da mora biti njen. Vsaka to dejstvo utemeljuje z zanimivimi in duhovitimi argumenti. A želod nenadoma izgine. Živali začnejo izginotje raziskovati in obtoževati druga drugo. A v resnici je želodek odpihnil veter, ga položil na mehko zemljico, ga pokril s prstjo, da bo iz njega zrasel nov hrast in rodil dovolj želodkov za vse gozdne živali.

Živalski liki so otrokom blizu, poosebljene živali so dober vstop v zgodbo, so točka identifikacije, točka, ki omogoča branje pripovedi. Žolna, merjasec, srnjaček in veverica … vsaka s svojo prepoznavno obliko, z značajskimi lastnostmi, ki jim jih pripisujemo, omogočajo majhne in dragocene skice o zvitosti, bojazljivosti, pogumu, trmi … o vsem, kar otroci spoznavajo in bodo spoznavali v medosebnih odnosih.