Premiera: Ennio
Vrhunski dokumentarec o mojstru filmske glasbe Enniu Morriconeju, ki ga je posnel režiser kultnega Cinema Paradisa – pri katerem sta z Enniom tudi sodelovala – Giuseppe Tornatore. Ganljiv, poučen, življenjski in poznavalski, s številnimi izjemnimi govorci iz sveta filma, ki so z mojstrom sodelovali in zadnjim intervjujem z mojstrom samim, ki je pred izidom filma preminil. Film je bil premierno prikazan na Beneškem filmskem festivalu, v Sloveniji pa v okviru Tedna italijanskega filma v Slovenski Kinoteki.
Režiser/scenarist Giuseppe Tornatore
Glasba Ennio Morricone
Fotografija Fabio Zamarion, Giancarlo Leggeri
Montaža Massimo Quaglia in Annalisa Schillaci
Zvok Gilberto Martinelli, Fabio Venturi
Produkcija B Produzioni Srl (Gianni Russo in Gabriele Costa)
Koprodukcija Potemkino (Belgija), Terras (Belgija), Gaga (Japonska)
Dolžina 156 min
Ennio je polnovredni portret Ennia Morriconeja, najbolj priljubljenega in izpopolnjenega glasbenika 20. stoletja, ki ga je ljubilo mednarodno filmsko in glasbeno občinstvo. Bil je dvakratni dobitnik oskarja, prejemnik številnih drugih nagrad in priznanj, predvsem pa avtor več kot 500 nepozabnih filmskih soundtrackov. Dokumentarec njegovo zgodbo razgrne skozi dolg intervju Tornatoreja z mojstrom, arhivske posnetke, njegovo glasbo in pričevanja umetnikov ter režiserjev, kot so Bertolucci, Montaldo, Bellocchio, Argento, Taviani, Verdone, Barry Levinson, Roland Joffè, Oliver Stone, Quentin Tarantino, Hans Zimmer, Bruce Springsteen in drugi. Ennio je tudi raziskava, katere namen je razkriti, kako malo je dejansko znano o Morriconeju – na primer njegova strast do šaha, ki ima morda skrivnostne vezi z njegovo glasbo. A tudi realističen izvor nekaterih njegovih glasbenih intuicij, kot je krik kojota, ki ga nakazuje glasbenega tema Dobrega, slabega in grdega, ali ritmično ploskanja rok stavkajočih rimskih delavcev po pločevinkah, ki je navdihnilo čudovito temo Sosenga Pereira. Izuma, ki potrjujeta njegovo stalno ljubezen do absolutne glasbe in poslanstvo v vztrajnem eksperimentiranju.
Želel sem, da bi Ennio približal Morriconejevo zgodbo občinstvom po vsem svetu, ki obožujejo njegovo glasbo. Ni me gnalo samo vprašanje, da mi pove o svojem življenju in čarobnem odnosu z glasbo, ampak tudi iskanje v arhivih po svetu. Ennia sem strukturiral kot oddajo, ki skozi posnetke filmov z njegovo glasbo, arhivske posnetke, koncerte vodi gledalca v mogočno umetniško parabolo enega najbolj oboževanih glasbenikov dvajsetega stoletja. In potem sem se ustavil pri “mojem” Enniu in zelo posebni metodi, s katero sva pristopila k sodelovanju v Kino Paradiso in najinega zadnjega dopisovanja, najljubše teme novinarjev v vsakem intervjuju.