Gracije

Sleči golo telo. Popolnosti. Spola.

Po stoletju osvobajanja, preizpraševanja in pokvirjanja ospoljenega telesa, norm, vlog in lepote – zlasti ženskosti, ne glede na spol – se zdi, da kulturo še vedno preganja koncept "milosti". Ta visoki, minljivi ideal "ravno pravega" videza, drže in obleke, tiste popolne mere, proporca, odtenka in teksture, s katerim je buržoazno 19. stoletje "počastilo" zgodovino, je dosegljiv le v sublimnem marmornatem kiparstvu neoklasicizma. Zaobračanje in razgrajevanje vlog ter norm je eden od načinov ponovne konceptualizacije "milosti", a kaj če obstaja neko drugo, radikalnejše orodje, s katerim telo slečemo ne le spola, temveč tudi popolnosti? Človečnost humorja.

Gracije (2019) so navdihnile Tri gracije (1812–1817), kip Antonia Canove. Delo črpa iz mitologije. Zevsove tri hčere – Evfrozina, Aglaja in Talija – izžarevajo radost, sijaj in blaginjo. Tri moške figure stopijo na oder v prostoru in času, razpetima med človeškim in abstraktnim: prostor, kjer se srečata moškost in ženskost brez vlog, in plešeta v ritmu same narave. Trem izvajalcem - Siroju Guglielmiju, Matteu Marchesiju in Andrei Rampazzo - se pridruži koreografinja Silvia Gribaudi, ki se rada opredeljuje kot "avtorica telesa". Njena poetika nepopolnosti povzdigne v umetniško obliko z neposrednim, krutim in empatičnim komičnim slogom, ki prestopa meje plesa, gledališča in uprizoritvenih umetnosti.

Koreografija Silvia Gribaudi • Dramaturgija Silvia Gribaudi in Matteo Maffesanti • Nastopajoči Silvia Gribaudi, Siro Guglielmi, Matteo Marchesi in Andrea Rampazzo • Oblikovanje svetlobe Antonio Rinaldi • Tehnični direktor Leonardo Benetollo • Kostumi Elena Rossi • Produkcija Zebra •
Koprodukcija Santarcangelo Festival • S podporo MiC – Italijansko ministrstvo za kulturo.