Mirjana Rukavina, Iz serije torzo

Mirjana Rukavina ima klasično umetnostno izobrazbo. Zaključila je študij slikarstva na Likovni akademiji na Dunaju in študij likovne pedagogike na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Dobro pozna osrednjo vlogo torza, človeškega trupa brez glave in udov, v zgodovini zahodne umetnosti. Začenši z Belvederskim torzom, fragmentom marmornega kipa golega moškega, čigar izvori segajo najverjetneje v zadnja stoletja pred našim štetjem, in je odločilno vplival na upodabljanje človeškega telesa v kasnejših obdobjih ter s tem odločilno zaznamoval pogled na človeško telo v zahodni kulturi. Nobeno naključje torej ni, da je umetnica izbrala torzo kot tisti motiv, preko katerega sočasno spregovori o svoji osebni zgodovini in zgodovini človeštva zadnjih stoletji, ko nam znanost in tehnologija omogočata vse večjo transparentnost in obvladljivost, obenem pa smo vse bolj krhki in ranljivi. Vsakodnevno smo soočeni z dokazi o grozodejstvih, ki jih širom sveta izvajajo pripadniki človeške vrste, mi sami pa ob njih ostajamo nemočni. Več kot vemo o sebi in bolje kot se poznamo, bolj smo oddaljeni od svoje človečnosti. Razstava Iz serije torzo, v kateri je umetnica ustvarila presunljiv preplet osebne zgodbe in aktualnega stanja sveta, predstavlja pomembno prelomnico v njenem opusu. Če je prej tematizirala človekovo telo v primežu tehnologij in družbenih zahtev skozi osebno izkušnjo, nam s to razstavo razpre pogled na kolektivni vidik le tega in na družbeno kot bistven, a pozabljen del naše človečnosti.

Med travmo in igro

Osrednje mesto razstave v Minoritih ima cikel akvarelov na papirju Iz serije torzo, ustvarjenih med leti 2023 in 2025. Nezaključeno, fragmentarno naravo motiva človeškega telesa brez glave in okončin v akvarelih Mirjane Rukavina še poudarja njihova kriptičnost. Konture in pregibi upodobljenih torzev so komaj opazni in ne nosijo posebej prepoznavnih individualnih potez. Kot pravi umetnica sama, je vsak torzo specifična študija telesa in ženske, ki stoji za njim. Gre za ženske različnih starosti, stanj in izkušenj svojega telesa. Torzo kot osrednji del ženskega telesa je zanjo identifikacijski moment, je trauma in resničnost, a hkrati tudi igra in pobeg. Monokromatika in variacije barv posameznih akvarelov, skupaj s podrobnostmi izvedbe kot so perforirani robovi papirja, ki izdajajo liste iztrgane iz risalnega bloka, poudarjajo repetitivnost in vsakodnevnost. Subtilna uporaba različnih stopenj prosojnosti akvarelnih barv in mehkoba linij, ki jasno nosijo sledove poteze umetničine roke, pa v te reprezentacije vključujejo moment naključja in subjektivnega, igrivosti in radosti.

Ta kontrast med prisilo in svobodo, travmatičnostjo in igrivostjo podvajajo tudi drugi akvareli iz tega obdobja, ki jih je vključila v razstavo. Denimo serija The Palace (2022), še posebej pa imenitna Discotheque (2022), podoba, ki se po mojem mnenju najbolj približa (nemogoči) upodobitvi tega, kako se življenje in sanje neopazno pretakata eno v drugega. Akvareli, katerih motiv je arhitektura, dvoumnost in tesnobnost zlasti izražajo z arhitekturnimi elementi kot so stavbe brez strehe, podirajoči se, ali komaj stoječi stebri, pa tudi z barvnimi motivi kot sta črno ali oranžno sonce, najbolj opazno pa s ponavljajočim se elementom “V,” ki posega in ruši ustaljeno arhitekturno kompozicijo. Kot pravi sama,

 “Vedno je prisotna neka motnja ali element, ki lahko napove obrat v percepciji, tako pri torzih kot arhitekturi. Dvoumnost mi je vodilo pri delu in me navdihuje”.

Objem

Belvederski torzo slovi po tem, da upodablja človeški trup v ukrivljenem položaju. Ukrivljen torzo je tudi izhodišče tokratne razstave Mirjane Rukavina, ki je kot odraščajoče dekle zaradi skolioze oziroma ukrivljene hrbtenice nosila ortopedsko opornico, steznik imenovan Milwaukee. To je močno zaznamovalo njeno umetniško pot od samega začetka, zlasti znamenit je njen video performance Milwaukee iz leta 1999, ob katerem je ustvarila tudi črno bel in barvni film na 8mm traku.

Rukavina je začela kot slikarka, od leta 2002 pa se ukvarja tudi s fotografijo, zlasti odmevna sta bila njena projekta Beauty Archives (2002-2004) in Fashion Untitled (2016-2022). Razstava Iz serije torzo odpira pogled na drugo, manj znano stran njene ustvarjalne poti, a tudi tu ima njena telesna izkušnja ortopedske opornice osrednje mesto. Tako je med štirimi zgodnjimi abstraktnimi deli tudi Multiplied (1998), ornament iz stekla, pritrjenega na kvadratni meter veliko ploščo iz nerjavečega jekla, ki sprva deluje kot različica matične plošče računalnika, dejansko pa je tudi v tem primeru ključni motiv steznik, opornica. Stekleni elementi, ročno brušeni v znameniti slovenski steklarni Rogaška, so namreč vpeti v objemalke iz jekla na podoben način, kot je bilo njeno telo vpeto v steznik.

“Ta fizična izkušnja me spremlja in se izraža tudi v izboru in odnosu do materialov, ne samo v smislu izpovedi: občutljivo-neobčutljivo.” 

Untitled, risba na papirju iz leta 1993 prinaša sublimno vizualno analizo čutnih in abstraktnih pojmov kot sta “objem” (Umarmung) in “spoj” (Verkuppelung). Na samem začetku razstave pa so fotografije iz serije Milwaukee in eden od rentgenskih posnetkov hrbtenice umetnice iz dokumentacije Ortopedske bolnišnice Valdoltra, s katerimi so med njenim 11. in 18. letom spremljali napredovanje zdravljenja ukrivljenosti hrbtenice.

Političnost vizualnega

Zgodovinsko so vizualne tehnologije omogočile videti stvari, ki jih ljudje pred tem niso poznali. Teleskop je omogočil videti neskončno daleč, mikroskop neskončno blizu. Imele so epistemološko moč, tako je na primer z rentgenskimi žarki človeštvo spoznalo tuberkulozo, bolezen, katere obstoja se pred tem ni zavedalo. Italijanski psihoanalitik Pietro Bianchi opozarja na še en pomemben vidik vizualnih tehnologij 19. stoletja, namreč, pomenijo odkritje kolektivne, družbene narave vizualnega. Rentgen je pokazal na obstoj pogleda kot nečesa, kar je pred videnjem. Kot pravi Lacan, videno je pred tem, kar je dano v videnje. Oziroma, kot je za film rekel Walter Benjamin, odkril nam je “vizualno nezavedno”. Polje vizualnega vsebuje nekaj, kar obstaja povsem mimo naše volje, a ga v temelju določa, preko tega pa seveda določa tudi nas. To nekaj onemogoča, da bi bilo videnje izključno subjektivno. Vedno so že prisotni tudi drugi.

To je tudi izhodišče razstave Iz serije torzo: pripoved o osebni stiski umetnice dokumentira obstoj pogleda kot nečesa, kar v vizualnem polju obstaja pred videnjem in ga strukturira. Rentgenski posnetek hrbtenice Mirjane Rukavina kaže skoliozo, ukrivljenost hrbtenice kot tisto, kar je bilo treba v njenem osebnem razvoju odpraviti; upravičuje terapevtske postopke discipliniranja njenega telesa. Gledano zgodovinsko podobno deluje tudi motiv torza - postavlja normativne okvire za recepcijo človeškega telesa.

Danes je seveda moč pogleda, ki je ukalupljal telesa, zlasti žensko telo, razvodenela v množici podob. Njegova dominacja je bila ničkolikokrat postavljena pod vprašaj. Ženske, tudi Mirjana Rukavina v seriji fotografskih portretov Beauty Archives, so vzele pogled nase v svoje roke. Polifonija manjšinskih glasov je postala dominanta globalnega umetnostnega prizorišča. A danes je nevarnost drugje. V množici podob so zvodenele tudi tiste, ki bi lahko bile vir opolnomočenja.

Otopeli smo ne le za podobe, ki bi nas lahko omejevale, pač pa tudi za tiste, ki bi nam bile lahko v navdih in vzpodbudo k akciji. In obratno, ne izgubljamo samo jasnih okvirov svoje podobe, kar bi bilo lahko tudi osvobajajoče, pač pa tudi njeno “substanco”, humanost. Razstava Mirjane Rukavina, ki raziskuje konstrukcijo robov telesa, svojega v oklepu steznika, in teles drugih v podobi torza, in kaže, da so ti robovi obenem točka podreditve in kraj upora, odpira razmislek o tem.

Podobe komaj prepoznavnega človeškega telesa brez glave in udov, v vodenih barvah akvarelov na papirju in potezah, ki se srečujejo kot po naključju, a tudi utripajoča svetloba črno belih fotografij, besede, izpisane s svinčnikom na papirju in grobo zrnat rentgenski posnetek … se zde, kot da bodo zdaj zdaj izginile. Krhke in minljive. In s tem razkošjem podob minljivosti Rukavina odpira pogled na krhkost v samem jedru krize človečnosti.

Melita Zajc

Razstavo si lahko v Minoritski cerkvi ogledate med

07 JUL. 2026 - 08 AVG. 2026

od srede do nedelje med 16. in 20. uro.