Otvoritev razstave • Špela Ambrož: Med sistemom in svobodo

Špela Ambrož v svoji umetniški praksi raziskuje grafiko kot odprt medij, ki ga povezuje z videom, zvokom in prostorskimi postavitvami. Klasične grafične postopke prepleta z digitalnimi tehnologijami, pri čemer medij razume predvsem kot nosilca ideje – vsako delo nastaja skozi iskanje forme, ki najbolje podpre vsebino. V središču njenega zanimanja so vprašanja identitete, spomina in načinov, kako doživljamo sodobni svet. Izhaja iz osebnih izkušenj, ki jih prepleta z družbenimi vprašanji, zato njena dela presegajo intimno izpoved in odpirajo širši razmislek o odnosu med posameznikom in okoljem, v katerem živi. Namesto enoznačnih razlag ustvarja prostor za različna branja, gledalca pa vabi, da v delo vnese tudi lastne izkušnje in interpretacije.

V intermedijski zvočno-prostorski instalaciji se Špela Ambrož prvič izraziteje posveti zvoku kot samostojnemu nosilcu pomena. Delo izhaja iz njenega magistrskega raziskovanja in odpira vprašanja razmerja med umetniško avtonomijo ter pogoji sodobne kulturne produkcije. To ni več le tema umetniškega polja, temveč odsev širše družbene stvarnosti, v kateri ustvarjalnost vse bolj narekujejo zahteve po produktivnosti, učinkovitosti in nenehni razpoložljivosti. Instalacija zato presega razmislek o položaju umetnika in govori o izkušnji, ki je blizu mnogim. Živimo v družbi, ki spodbuja rast, dosežke in nenehno preseganje lastnih meja, pri tem pa pogosto zmanjka prostora za tišino, premislek in počitek. Posledica ni le utrujenost, temveč tudi občutek izpraznjenosti, ki se vse pogosteje kaže kot izgorelost – ne le kot osebna stiska, ampak kot simptom sistema, ki človekovo vrednost meri predvsem skozi njegovo storilnost.

Zvok v instalaciji ni spremljava vizualni postavitvi, temveč njen osrednji gradnik. Obiskovalca ne nagovarja zgolj vsebinsko, ampak ga fizično umesti v zvočni prostor, kjer poslušanje postane tudi telesna izkušnja. Pomembno vlogo pri tem prevzame tudi arhitektura Sodnega stolpa. Njegov krožni tloris omogoča oblikovanje neprekinjenega zvočnega toka, ki obiskovalca postopoma potegne vase. Prostor tako ni le prizorišče instalacije, temveč njen aktivni del – zvočni izkušnji doda novo prostorsko in simbolno razsežnost. Kroženje zvoka postane prispodoba sistemov, v katerih se vsakodnevno gibljemo in iz katerih pogosto težko izstopimo. Delo ne ponuja enostavnih odgovorov ali jasnih sporočil. Namesto tega ustvarja situacijo, v kateri lahko obiskovalec razmisli o lastnem položaju znotraj teh mehanizmov. Kritika sodobnega načina življenja se ne vzpostavlja skozi razlago, temveč skozi neposredno izkušnjo prostora, zvoka in lastnega telesa.

Doroteja Kotnik

Razstava je na ogled med 23. 7. in 12. 8.,

od srede do nedelje med 16. in 20. uro. 

O avtorici

Špela Ambrož je magistrirana profesorica likovne pedagogike in skorajšnja magistra študija na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, Oddelka za grafiko, pod mentorstvom izr. prof. mag. Zore Stančič.

V svojem delu se trenutno osredotoča na hibridno raziskovanje prepleta tradicionalnih likovnih tehnik in sodobnih medijev, kot so video, animacija in instalacija, pri čemer se zavestno ne omejuje na en sam medij ali izrazno polje. Njena umetniška praksa izhaja iz raziskovanja identitete, spomina ter presečišč osebnih in družbenih zgodb. Ta tematska izhodišča se ne pojavljajo kot fiksni koncepti, temveč se nenehno preoblikujejo glede na medij, v katerem deluje. Zanima jo povezovanje materialnih, analognih postopkov z digitalnimi orodji, pri čemer raziskuje nove možnosti izražanja skozi tisk, fotografijo ter gibljivo sliko.

Po zaključenih dveh študijih je začela svojo prakso vse bolj razumeti kot samostojen in odgovoren avtorski proces, v katerem si dovoljuje razmišljati onkraj vnaprej določenih institucionalnih okvirjev. Galerijski prostor razume kot pomembno priložnost za mreženje, raziskovanje in javno artikulacijo umetniškega izraza, hkrati pa zavrača njegovo izključno vlogo kot edinega legitimnega prostora umetniškega delovanja in zaslužka. Takšna ozka umeščenost umetnike pogosto sili v nefleksibilne modele dela, ki ne odražajo kompleksnosti sodobnih ustvarjalnih praks. Zavestno si zato gradi širše razumevanje svoje vloge kot vizualne umetnice, ki deluje na presečišču ustvarjanja, oblikovanja, kuriranja, vodenja projektov ter produkcije in montaže vizualnih vsebin. Svojo razpršeno prakso razume kot prednost, saj ji omogoča prilagodljivost, avtonomijo in trajnejše delovanje znotraj realnih pogojev kulturnega polja.