Ritem svetlobe
Fotografija: Maja Modrinjak
Koreografija in ples: Tina Dobaj
Maja Modrinjak (r. 1984, Maribor) je prvo umetniško naravnano znanje pridobila na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Mariboru, nakar je na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko MB diplomirala na oddelku za medijske komunikacije, smer RTV produkcija. Po zaključenem študijo je obiskovala še strokovno šolo za fotografijo v Sežani, kjer je pridobila naziv inženir fotografije. S fotografijo se je zelo zgodaj seznanila predvsem zaradi očeta, znanega mariborskega fotografa, ki je bil njen učitelj in mentor. Maja je sodelovala na več kot 35 skupinskih ter 14 samostojnih razstavah v Mariboru in drugod. Trenutno se ukvarja tudi z videom in kot snemalka ter kamermanka sodeluje z različnimi TV in produkcijskimi hišami. Angažira se predvsem na področju VIZUALNE komunikacije v raznih umetniških okoljih.
Fotografija s svojim dvodimenzionalnim prikazom prostora lahko posega v gledalčevo razumevanje videnega zgolj do določene mere, osnovane na vizualni percepciji. Tudi iluzija poglobitve v prostor je lahko dosežena s perspektivo, a ta ostaja nedotakljiva in venomer nespremenjena, neglede na našo pozicijo gledanja. Fotografski performans Maje Modrinjak in plesalke/koreografinje Tine Dobaj pa ravno to lastnost fotografije preizprašuje ter jo s fizično, telesno transformacijo dvodimenzionalnega v trodimenzionalno, nadgrajuje. Osnovo za serijo fotografij je avtorica prevzela iz navdiha po ameriškem arhitektu Louisu Kahnu, ki je v svojih modernističnih stavbnih realizacijah stremel k simetriji, monumentalnosti, ter predvsem igri z naravno svetlobo in senco, ki se pojavljata kot nov, nepričakovan arhitekturni člen. Svetlobo je dojemal kot osrednji element arhitekturne filozofije in jo poimenoval za ''dajalca vseh pristnosti''. Geometrijsko izpopolnjene naključne padce svetlobe skozi arhitekturne elemente, ki se dotikajo Kahnove filozofije, je fotografinja tudi poiskala v urbanem okolju Maribora. V fotografiranih izrezih urbane arhitekture sta svetloba in senca ključna gradnika vsebine, ki pa se skozi plesni performans pretvorita v preplet umetniških elementov in dosežeta nov nivo spajanja med umetnostjo fotografije ter umetnostjo sodobnega plesa. Gib je presegel fiktivno izbiro fotografskega objekta skozi koreografska orodja in tako utelesil fotografijo.