Tatiana Kocmur: Meso • Minoriti

Od leta 2022 se Kocmur posveča, skozi umetniško perspektivo, raziskovanju zgodovinskih in aktualnih problemov telesnega, spolnega nasilja ter koncepcij bolečine in rabe jezika (ali pač ne-jezika) v artikulaciji bolečine. Avtorica se nanaša na spoznanja, zapisana v knjigi The Body in Pain – The Making and Unmaking of the World avtorice Elaine Scarry, ki pravi, da »fizična bolečina – za razliko od kateregakoli drugega stanja zavesti – nima referenčne vsebine. Ni od nečesa ali za karkoli. Prav zato, ker ne prevzema nobenega predmeta, se bolj kot katerikoli drug pojav upira objektivizaciji v jeziku.«

Bolečina, ki jo doživljamo, nima oblike in zato jo je zelo težko odpraviti. Proces zdravljenja se sproži, ko je žrtev sposobna sprejeti predrugačeno podobo lastnega telesa/jaza in o njej spregovoriti. Žrtev lahko spregovori o svojih internih dogodkih, šele ko se bolečina spremeni v objektivizirano stanje. Šele takrat je (vsaj deloma) odpravljena. Po delu The Following Body, ki poskušalo prikazati telesni proces soočanja z nasilnim vdorom v človeško eksistenco, bo Kocmur zdaj nadaljevala najprej z zbiranjem pogovorov z žrtvami spolnega nasilja, ti pa bodo postali zvokovni in vizualni material za novo delo Meso. Tako kot performerke poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih dvajsetega stoletja, ki so z bolečimi rituali prikazovale družbena trenja, politično korupcijo in nehumane pojave, se tudi Kocmur pri obravnavi težkih tem odloča za interpretacijo prek telesnega napora.

V delo Meso pa (prav zato) vstopi tudi izjemno zanimiv pojav »koreomanije« družbenega fenomena, ki se je v 14. stoletju pojavil v Nemčiji in nato širil po drugih srednjeevropskih državah. Gre za nekakšno epidemijo plesa, kjer skupina ljudi začne iz neznanega razloga plesati, dokler ne omagajo. Mističnost koreomanije je v tem, da je veliko zapisov, vendar malo resnih raziskav, diagnoze temeljijo na domnevah. Vendarle pa je vznemirljiva domneva, da je tako ekstremen ritual plesa pomagal zmanjševati stres in pozabiti na revščino. Zaslutiti je terapevtski aspekt tega dogodka, kjer skupek nepravilnih gibov (ples), ki odražajo notranjo bolečino, jo de facto artikulirajo in v končni fazi vsaj za trenutek delujejo odrešino.

Zasnova • Tatiana Kocmur
Soavtorice in izvajalke • Ivana Kocmur, Tatiana Kocmur, Eva Mulej, Liza Šimenc
Glasovi • Ivana Kocmur, Tatiana Kocmur, Eva Mulej, Liza Šimenc
Zvok • Eva Mulej
Video in montaža • Tatiana Kocmur
Maske • Jaka Grm
Pripomočki • Jaka Grm, Ivana Kocmur
Objekt • Daniel Leber
Besedilo • Anja Guid
Oblikovanje • Tatiana Kocmur
Produkcija • Društvo Pekinpah
Koprodukcija • Lutkovno gledališče Maribor
S podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije.

Tatiana Kocmur (1992) živi in dela v Ljubljani. Leta 2015 je diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Leta 2020 je zaključila podiplomski študij slikarstva. Od leta 2013 razstavlja in performira po različnih razstaviščih v Sloveniji in tujini (Skopju, Milanu, Bologni, Berlinu, Timișoara). Njena umetniška praksa prehaja med sliko in živo umetnostjo, deluje tudi kot producentka sodobne umetnosti (Cirkulacije 2, soiniciatorka platforme Translacija | Traslación). Njeno prakso zaznamuje sodelovanje z umetnicami_ki različnih področij. Dela, ki nastanejo v času tesnega sodelovanja, so odraz skupnih interesov in nosijo v sebi specifiko prepletanja umetniških pristopov, V letu 2021 je pridobila delovno štipendijo Ministrstva za kulturo RS. Leta 2022 je sodelovala na 5. trienalu mladih umetnic in umetnikov v CSU Celje. Njena video dela so vključena v arhiv DIVA (SCCA).